Če bi vam povedala, kolikokrat sem morala zavreči kontaktno lečo ali, še huje, preživeti polovico delovnega dne s takšno, ki mi je zaradi majhne smetke povzročala nadležno srbenje, bi si morda mislili, da sem za odpis. V takšnih primerih bi mi res prav prišla tekočina za leče, s katero bi lahko leče očistila ali jih vrnila na mesto, kjer bi se ponoči hidrirale, jaz pa bi z udobjem in kristalno jasnim vidom začela naslednji dan. Ampak ne, moja tekočina za leče je v takih trenutkih brezbrižno počivala na polici kopalniške omarice.
Meglena jutra
Moje prijateljice so ničkolikokrat med smetmi odkrile zavržene kontaktne leče, ki so iz mojih oči romale naravnost v njihove smetnjake, saj v tem gospodinjstvu nihče ne uporablja kontaktnih leč in posledično tudi tekočina za leče ni del njihovega inventarja. Vsaka drugje prespana noč je hitro rezultirala v meglenem jutru, ki se je navadno zaključilo z zgodnjim obiskom drogerije in nakupom novih kontaktnih leč. Ali pa takrat, ko sem si pomencala oko in s tem do leče nenamenoma spustila delček prahu z pisarniške mize. V takem primeru sem lahko lečo odstranila in jo vrgla stran, nato pa naokoli hodila na pol mežikajoča in stiskajoča oči skupaj, da bi prebrala, kaj piše na predstavitvenem diapozitivu, ali pa sem spet med malico tekla do dobro poznane drogerije. Kot si lahko predstavljate, tudi moja denarnica teh obiskov ni bila najbolj vesela.
Žepna rešitev
Odločila sem se, da je temu treba narediti konec, in naslednje jutro sem poskušala v svojo torbico stlačiti tekočina za leče, ki se je na vse pretege upirala ali pa je zasedla ves prostor, tako da moja denarnica in ključi niso prišli v poštev, kaj šele, da bi se našel prostor za telefon. Obupana sem se odpravila v drogerijo in stala pred polico, kjer je počivala tekočina za leče, ter iskala rešitev za svoje tegobe. Na čisto spodnji polici, na pol skrito za številnimi tipi tekočin, sem zagledala majhno, 100-mililitrsko flaško tekočine za leče, ki je bila ravno pravšnje žepne mere za mojo torbico.