Novi piškoti, kjer se orehi topijo

Vse, kar sem prebrala na etiketi, je bilo, da so orehi v piškotih krhki, da se kar stopijo v ustih. Predvsem me je zanimalo, če je to res, saj je bil opis tak, da sem tako okus kakor kako se orehi topijo že čutila v ustih. Kupila sem piškote in vse ostalo, kar je bilo na seznamu in se odpravila iz trgovine. 

Komaj sem se usedla v avtomobil še sem odpirala piškote, ki sem jih kupila, da vidim, če je opis na etiketi pravi, ker si resnično želim čutiti ta okus, ki je napisan. V resnici so bili piškoti bolj kot ne navadni piškoti. Malce boljši kakor običajni piškoti so vseeno delovali in konec koncev niso bili slabi, vsekakor je bila pa moja domišljija mnogo boljša od realnosti, kar se pa zelo pogosto zgodi. Torej orehi se ne topijo v ustih, so pa vseeno zelo dobri piškoti, ki jih bom z veseljem pojedla do konca. Morda ne ravno danes, ker vseeno ne želim toliko tega na enkrat pojesti, ampak tekom tedna. Naj trajajo, da bom v njih uživala, ne da mi bo zvečer in še danes popolnoma slabo od njih. 

Novi piškoti, kjer se orehi topijo

Načrt je bil seveda takšen, kot sem napisala, ampak ko sem se pripeljala domov, je pol piškotov, kjer so orehi že manjkalo in odločila sem se, da jih zapakiram in takoj postavim v neko oddaljeno omaro v upanju, da pozabim nanje najmanj do jutri. To sem tudi naredila, prav tako sem pa tudi, pospravila vso ostalo hrano, ki sem jo nakupila v trgovini, da s tem zaključim za danes.

Odločila sem se, da bom kar takoj šla pod tuš in vse uredila, kar imam še, tako, da me bo čakala le še večerje in pa gledanje kakšne moje serije. Danes sem tako utrujena, da se mi prav popolnoma nič več ne da. Upam le, da bom dovolj močna in me ne bodo orehi v novih piškotih zopet premamili. 

Domači orehi so najboljši in najbolj zdravi

Če imate to možnost, so domači orehi res najboljši. Nekje imajo doma domače orehe in lahko so Hvaležni zato. Sama nimam te sreče, čeprav imamo zemljo, a so naši orehi še premajhni. Posadili smo jih takoj, ko smo zgradili hiši, vendar je potrebno nekaj let, da zrastejo. 

Pri mojih starih starših pa imamo več sreče, ker imajo dva velika oreha. Tako jih vsako leto poberemo in jih imamo za vse dosti. Moji stari starši ne morejo več pobirati, zato vedno pridemo pobirat mi. Dogovorimo se tako, da babica nekaj skuha, mi pa ves dan pobiramo. To je dan, ko naberemo res veliko orehov in jih potem imamo za dlje časa, lahko rečem za celo zimo. 

Od nekdaj so moji stari starši vedeli, kako zdravi so orehi in jih vedno imeli na mizi, kadarkoli sem prišla na obisk. Najbolj mi je bilo zanimivo to, da ko smo prišli na obisk kam drugam, so na mizo dali čips, palčke in sladkarije. Ko pa smo prišli k babici, je ta dala na mizo orehe. Spominjam se, kako so otroci prvič čudno pogledali, kaj daje babica na mizo in čakali, da bo prinesla čips. Vendar ga ni bilo. Ker so bili na mizi samo orehi, so jih začeli jesti. 

Tako jih je moja babica navadila, da jih jedo tudi doma. Saj veste, babice so posebne in one znajo svoje vnuke naučiti marsikaj. 

Tisti dan, ko so orehi po vrečah, se zavedamo, da jih moramo dati sušiti. Potem se dogovorimo, kdaj se bomo dobili, da bomo orehe drobili. Tudi to je dan, ko uživamo in preživimo skupaj. Sama te dneve še posebej cenim, ker vem, da jih je malo in zato neizmerno uživam, da nas orehi še vedno povezujejo in da uživamo v skupni družbi več generacij, kar je danes že redkost.