Ko sem bila otrok, so me starši pogosto peljali na bližnja tenis igrišča. Sprva sem le sedela ob robu in z občudovanjem opazovala starejše igralce. Zdelo se mi je, da imajo igrišča poseben utrip. Mešanico discipline, tekmovalnosti in sproščenega druženja. Ko sem prvič prijela lopar, sem hitro spoznala, da tenis ni niti približno tako enostaven, kot je videti. Vsak udarec je zahteval koncentracijo, gibanje in potrpežljivost.
Prav tam sem kasneje spoznala nekaj prijateljev, s katerimi smo se redno srečevali. Vikendi so postali rezervirani za igro in smeh, ne le za lovljenje točk. Tenis igrišča so bila naš prostor svobode – tam smo se sprostili, se učili drug od drugega in si popravljali udarce.
Spomini na dolge poletne večere, ko smo igrali, dokler se ni stemnilo, so mi ostali najlepši. Ni šlo vedno za zmago, temveč za občutek pripadnosti in prijateljstva. Danes, ko grem mimo teh igrišč, občutim nostalgijo, a tudi veselje, ker jih oživljajo novi obrazi. Tenis igrišča zame niso samo prostor za šport, ampak učilnica vztrajnosti, discipline in predvsem čistega veselja do življenja.
Eden od najlepših trenutkov, ki jih imam povezanih s tenis igrišči, je tisti, ko smo s prijatelji organizirali svoj mali turnir. Vsak je prinesel nekaj pijače in prigrizkov, zmaga pa je bila bolj simbolična kot resna. Igrali smo cele popoldneve, se smejali lastnim spodrsljajem in navijali drug za drugega. Prav ta sproščenost me je naučila, da šport ni le rezultat, temveč doživetje, ki povezuje ljudi.
Na igriščih sem se naučila tudi, kako se spopasti z lastnimi slabimi dnevi. Včasih žogica ni hotela čez mrežo ali pa je šla vedno izven linije. Takrat sem spoznala, da je potrpežljivost pomembnejša od perfekcionizma. Vsak neuspešen udarec je bil pravzaprav priložnost, da sem naslednjič igrala bolje.
Danes tenis igrišča povezujem z občutkom svobode. Tam sem odraščala, sklepala prijateljstva in se učila vztrajnosti – vrednote, ki jih nosim s sabo še danes.