Ko sva se z možem preselila v hišo z vrtom, sva bila navdušena nad prostorom, ki ga prej v stanovanju nikoli nisva imela. A z več prostora pridejo tudi novi izzivi, predvsem kam spraviti vso orodje, kosilnico, vrtne cevi in ostalo drobnarijo, ki se je kar naenkrat začela kopičiti. Tako je padla ideja: vrtne hiške.
Sprva sem si predstavljala nekaj preprostega, majhen lesen prostorček, kamor vržemo vse, kar ni za v hišo. A ko sva začela raziskovati možnosti, sem ugotovila, da so vrtne hiške lahko res estetske, funkcionalne in celo več kot le shramba. Izbirala sva med lesom, kovino, različnimi velikostmi in barvami. Po nekaj ogledih vrtne hiške, sva izbrala srednje veliko leseno vrtno hiško s simpatičnim okencem.
Postavitev ni bila preprosta, ampak sva jo ob pomoči prijateljev uspešno postavila sama. In ko je bila končana, sva ugotovila, da sva s tem rešila več težav, kot sva mislila. Naenkrat je bilo dovolj prostora za vsa orodja, vrtnarske pripomočke, pa tudi za kolesa in otroške igrače.
Vrtna hiška je kmalu postala več kot le shramba. V njej imam zdaj tudi majhen kotiček z lončki, zemljo in semeni, svoj mini vrtnarski kotiček. Mož jo imenuje njeno kraljestvo, jaz pa ji pravim moj mirni kotiček. Celo otroka se rada zadržujeta tam, kadar je dež, ker je v njej ravno dovolj prostora za igro.
Vrtne hiške niso le praktične. Če so dobro izbrane in lepo postavljene, prostoru dodajo domačnost, toplino in urejenost. In danes si ne predstavljam več vrta brez nje. Je majhna, a pomembna podaljšana roka doma, ki skrbi, da vse ostane na svojem mestu.
Vsako pomlad, ko jo odprem prvič po zimskem premoru, me preplavi tisti znani občutek pričakovanja – začetek nove vrtnarske sezone. Vrtna hiška je postala nekakšen simbol tega cikla. Shranjuje več kot le pripomočke, v njej so tudi spomini, ideje in tihi trenutki, ki jih preživim sama med rastlinami.
